V sklopu Erasmus+ projekta E.M.B.R.A.C.E sem se v prvem tednu februarja udeležila strukturiranega tečaja za učitelje v Španiji. Izobraževanje je potekalo na otoku Tenerife, in sicer v kraju La Laguna, ki je drugo največje mesto na otoku, nekdanja prestolnica in mesto, katerega staro mestno jedro je prepoznano tudi s strani UNESCA.
Udeležila sem se tečaja z naslovom Mental Health Awareness for Teachers and Students. Potekal je v prostorih jezikovne šole v tradicionalni hiši v središču mesta. Skupina je štela 12 učiteljic iz različnih držav (Poljska, Hrvaška, Nemčija, Belgija) in različnih ozadij (od vrtca pa do srednjih šol). V skupini je cel teden vladalo energično, pozitivno in toplo vzdušje. V pogovorih smo ugotovile, da se po eni strani naši konteksti, v katerih delamo, precej razlikujejo, a se hkrati vse soočamo s podobnimi izzivi. Tečaj je nekaj dni vodila psihologinja iz Kanade, nekaj dni pa psihoterapevtka iz Španije. Preko diskusij in izkustvenih aktivnosti smo tematiko duševnega zdravja učencev in učiteljev obdelali iz različnih perspektiv. Pogovarjale smo se o tem, kaj sploh je duševno zdravje, o stigmi in mitih, ki ga obdajajo, zakaj je to tema, ki je za učitelje pomembna in kaj lahko učitelji naredimo, da podpiramo dobro počutje učencev, sodelavcev in nenazadnje tudi sebe. Bolj podrobno smo spoznali naše simpatično in parasimpatično živčevje ter odzive ljudi v situacijah, ki jih prepoznamo kot nevarne. Ob tem smo preizkusili številne aktivnosti, ki otroke in odrasle lahko podprejo. Preko izkustvenega učenja smo se dotaknili tudi nekaterih teorij razvoja otroka od dojenčka pa do najstnika, kar nam je dalo dober vpogled v to, kaj doživljajo naši učenci, ter hkrati na trenutke precej čustveno refleksijo našega lastnega otroštva in za nekatere starševstva.
Popoldneve sem Tenerife raziskala predvsem tekaško, saj je otok pravi raj za ljubitelje trail teka. Gre za izredno raznolik otok, poln klancev, ki ima številne mikroklime, hitro se spreminjata rastje in vreme. Izkusila sem sušno podnebje na 2700 metrih nadmorske višine, kjer je bil v senčnih legah še sneg, sonce pa tako močno, da me je grdo opeklo, pa vlažne subtropske, lovorjeve in borove gozdove, tekla sem čez vulkansko pokrajino ter občudovala moč atlantskih valov. Na trenutke me je rastje na otoku spominjalo na ekvatorialno Azijo, saj tam uspevajo tudi banane, papaje in drugo tropsko sadje. Čudila sem se sproščeni vožnji na otoku, saj vozniki dajejo občutek, da se jim čisto nikamor ne mudi, še na tripasovni avtocesti zelo težko dosežeš najvišjo dovoljeno hitrost, ki je 120 km/h, v mestih pa tudi brez posebnih omejitev zmanjšajo hitrost na nekje 20-30 km/h. Kljub temu le redko vidiš avto, ki nima vsaj kakšne praske in buške.😊
Hvaležna sem, da mi je bila omogočena ta izkušnja in ob povratku nazaj v našo zimo se že veselim, da bom prejeto znanje preizkusila v praksi. Na Kanarske otoke pa se gotovo še vrnem.
Rebeka Ujčič
