Za letošnje zimske počitnice sem izbrala pobeg od zime in počitnic ter se odpravila na zgoraj imenovano izobraževanje na Tenerife.
Teme izobraževanja so bile čuječnost, varnost, čustvena inteligenca in učinkovita komunikacija. Smoter izobraževanja je bil naučiti se uravnavati svoja čustva, čustvene odzive, prepoznati jih pri drugih ljudeh ter z zgledom učiti čustvovanja, kar se zelo lepo povezuje z delom mojega poklica. Književnost je namreč prostor, v katerem se čustvovanja naučimo zelo spontano, če pa učitelj obvlada veščine, ki jih odpirajo zgoraj navedene teme, pa je vse skupaj še globlje.
Verjamem, da je poglobljeno delo tisto, ki prinese boljše rezultate. Verjamem, da so velikokrat težje poti prave in da se za vsakim doseženim ciljem skriva pravi namen njegovega doseganja: pot.
Zategadelj sem vzela pot pod noge. Prepričana sem namreč, da človek raste in se uči vse življenje, nekateri to počno na popolnoma nezavedni ravni in toliko, kolikor jim je dano, spet drugi imamo radi znanje in spretnosti, ki pridejo z njim, zato se zavestno odločamo za izobraževanja (doma in v tujini), za nove izzive in izkušnje.
Menim, da je slednjih več (kvalitativno in/ali kvantitativno), kadar se potisnemo izven cone udobja. Takrat smo primorani razmišljati drugače, delovati izven okvirjev in uporabljati dele možganov, ki jih v avtomatiziranem vsakdanjem življenju pač ne. Venomer je ob tem prisoten strah, pa vendar se tudi v tem skriva čar – če nas ne ohromi, nam pomaga, da smo še boljša, iznajdljivejša različica sebe.
Tako sem stopila izven cone udobja ter prvič potovala sama. Verjamem, da sem se vrnila obogatena z nešteto idejami, kako bom slišano implementirala v našo šolo, z novo iskrico v očeh ter z neizmernim ponosom, da mi je uspelo.
Novim izzivom naproti z letališča vas pozdravljam,
učiteljica Dajana Trifunović
