Rovaniemi ima 23 osnovnošolskih šol, od tega 14 osnovnih šol in 9 splošnih splošnih šol. Poleg tega ima mesto dvojezično šolo Ounasrinne, šolo za usposabljanje v okviru Univerze na Laponskem, šolo Steiner v Rovaniemiju in krščansko šolo v Rovaniemiju.
Osnovnošolsko izobraževanje podpira rast učencev kot posameznikov in članov družbe ter jim nudi potrebno znanje in spretnosti. Osnovnošolsko izobraževanje vsem zagotavlja enake možnosti za nadaljnje izobraževanje in je brezplačno. Učencem so na voljo brezplačni učbeniki in zvezki v šoli. Splošna šola ima razrede od 1. do 9. in je namenjena celotni starostni skupini od 7. do 16. leta.
Počitnice in prazniki v šolskem letu 2025/2026
Jesenski semester: 6. 8. – 19. 12. 2025
Pomladanski semester: 7. 1. – 30. 5. 2026
Jesenske počitnice: 13. 10. – 17. 10. 2025
Božične počitnice: 22. 12. 2025 – 6. 1. 2026
Zimske počitnice: 2. 3. – 6. 3. 2026
Velikonočne počitnice: 3. 4. – 6. 4. 2026
Prvi maj: 1. 5. 2026
Vnebohod: 14. 5. 2026
Šolski prevoz
Učenec osnovne šole ima pravico do brezplačnega prevoza, če je razdalja od doma do najbližje šole več kot tri kilometre (1.–2. razred) oziroma več kot pet kilometrov (3.–9. razred).
Brezplačen prevoz je organiziran le z otrokovega stalnega domačega naslova, registriranega v registru prebivalstva. Razdalja do šole se izračuna po najkrajši, pešcem prijazni in javno dostopni cesti od domačih vrat do šolskih vrat. Šolski prevoz je vedno v prvi vrsti organiziran z obstoječim javnim linijskim prevozom, bodisi v celoti bodisi delno. Le kot sekundarna oblika prevoza je na voljo prevoz učencev v obliki čarterskega prevoza.
Mesto ni dolžno organizirati brezplačnega šolskega prevoza za celotno potovanje, prevoz je mogoče organizirati le za del potovanja.
Šolska prehrana
Rovaniemi upošteva prehranska priporočila za predšolsko vzgojo in šolske obroke. Prizadevajo si za sproščen, prijeten in prehransko ozaveščen čas, ki vključuje tudi načela trajnostnega razvoja. Jedilniki upoštevajo sezonske izdelke, tematske tedne, praznovanja in možnost nakupa lastnih regionalnih izdelkov.
V Rovaniemiju je za oskrbo vrtcev, splošnih šol in višjih srednjih šol odgovoren Mestni center za prehrano Rovaniemi.
Obroki v predšolski vzgoji, predšolski vzgoji in osnovnošolski vzgoji se razvijajo v sodelovanju z otroki, učenci, skrbniki in organom, pristojnim za gostinske storitve. Otroci in mladostniki imajo tudi konkretne možnosti za predložitev predlogov za razvoj in sodelovanje pri izvajanju časov obrokov.
Pri organizaciji obrokov se upoštevajo posebne potrebe in diete, povezane z obroki.
Fleksibilno osnovnošolsko izobraževanje
V Rovaniemiju je fleksibilno osnovnošolsko izobraževanje organizirano v vsakem od štirih šolskih okrožij. Trenutno skupine delujejo v splošnih šolah Korkalovaara, Ounasvaara in Rantavitikka ter v nižji srednji šoli Arctic Circle. Fleksibilno osnovnošolsko izobraževanje je organizirano predvsem za učence, katerih dokončanje obveznega izobraževanja je ogroženo, na primer zaradi nizke motivacije za učenje ali pogostih odsotnosti. Pouk poteka v majhnih skupinah po 10–12 učencev.
Interesne dejavnosti
Interesne skupine finskega modela hobijev učencem od 2. do 9. razreda ponujajo možnost sodelovanja v brezplačnih interesnih dejavnostih na podlagi njihovih želja med šolskim dnem. Za koordinacijo dejavnosti pa so odgovorne mladinske službe. Dejavnosti financira Ministrstvo za izobraževanje in kulturo.
Hobijske skupine finskega modela hobijev otrokom in mladim omogočajo sodelovanje v hobijskih dejavnostih v lastnih šolah, kjer so dejavnosti organizirane v šolski stavbi ali na njenem dvorišču pred ali po pouku. Cilj je ponuditi vsakemu šolarju prijeten in brezplačen hobi med šolskim dnem. Dejavnosti so organizirane v sodelovanju med mestnimi službami za prosti čas in šolami. Inštruktorji hobijev so strokovnjaki za različne oblike dejavnosti in športa, na primer iz lokalnih združenj in klubov.
Ounasvaara šola
V varni soseski šoli Ounasvaara vzgajajo in učijo otroke in mlade z močno samozavestjo, odgovornostjo in dobrim vedenjem. Šola ima učence od 1. do 9. razreda. Šola ima fleksibilno skupino za osnovnošolsko izobraževanje.
Šola je prenovljena in zelo dobro opremljena z učili in z materiali, ki so nujni pri pouku. Pouk poteka v treh stavbah (A, B, C). Na šoli sem se udeležila hospitacij različnih predmetov od 7. do 9. razreda. Število učencev v posameznih oddelkih in skupinah je manjše (10 do 15 učencev), načeloma je normativ za razred 24 učencev. Vse učilnice imajo dobro urejeno prezračevanje in ogrevanje ter je opremljeno z novim stavbnim pohištvom. Mlajši učenci od 1. do 6. razreda se v šoli preobuvajo v copate, starejšim učencem od 7. do 9. razreda preobuvanje ni potrebno, ker imajo pouk v stavbi C, ki je povezana s stavbama A in B z jedilnico.
Na šoli poteka fleksibilno osnovno izobraževanje. Gre za izobraževanje v majhnih skupinah za učence 8. in 9. razreda, kjer mladinski svetovalec deluje kot partner učitelja in podpira mlade v skladu z njihovimi učnimi načrti ter vnaprej določenimi področji odgovornosti in osredotočenosti.
Učitelj skupine za fleksibilno osnovno izobraževanje sodeluje s študijskim svetovalcem svoje šole in študijskimi svetovalci srednje šole, zlasti v zadnjem razredu osnovnega izobraževanja. Za učenca se pripravi učni načrt za splošno ali okrepljeno podporo in načrt posebne podpore za učenca. Učenec in skrbnik sta obveščena o možnosti prijave na fleksibilno osnovnošolsko izobraževanje in pojasnjena so jima njegova načela delovanja v spomladanskem semestru 7. in 8. razreda.
Elvira Sušec
Naše potovanje se je pričelo z letom iz Dunaja do Helsinkov, kjer smo skozi okna letala opazovale zasneženo pokrajino in čudovite gozdove. Pot smo nadaljevale proti severu, vse do Rovaniemija na Laponskem. Med letom nas je pilot prijazno opozoril na pojav severnega sija, ki se je razprostrl v vsej svoji veličini.
Ob izstopu iz letala nas je zajel izrazito mrzel zrak, saj se je temperatura spustila na –23 °C. Dih se je v trenutku spremenil v drobne oblačke pare, sneg pod nogami pa je mehko škripal. Že prvi koraki so dali slutiti, da smo vstopile v okolje, kjer zima ni le letni čas, temveč način življenja. Tako se je pričelo naše bivanje v Rovaniemiju.
Naslednje jutro smo obiskale tri šole, kjer smo podrobneje spoznavale finski vzgojno-izobraževalni sistem. Prisostvovala sem več uram športa in z zanimanjem opazovala poudarek, ki ga namenjajo dobremu počutju učencev. Pouk športa je v veliki meri potekal na prostem. Presenetilo me je, da so imeli vsi učenci, od 1. do 9. razreda, ustrezno tekaško opremo. Tek na smučeh je potekal z zavzetostjo in veseljem, dodatno motivacijo pa mu je dajala dobrodelna nota. Naslednji dan so šestošolci pri pouku športa izkazovali zavidljivo spretnost na drsalkah. Zadnji dan obiska pouka sem s šestošolci prisostvovala še uri plavanja, kjer so vsi učenci uspešno opravili preizkus plavanja.
Poleg športa sem spremljala tudi pouk tehnike in tehnologije. Tretješolci so samostojno uporabljali ročne žage ter izdelali lastne sestavljanke, starejši učenci pa so načrtovali in izdelali lesene stenske ure. Navdušile so me je njihova samostojnost, praktično znanje in odgovoren odnos do dela.
Hvaležna sem, da sem lahko neposredno opazovala pouk v finskem jeziku. Izkušnja je ponudila dragocen vpogled v drugačno pedagoško kulturo.
Popoldnevi so bili namenjeni raziskovanju Laponske. Obiskale smo Božičkovo vas v Rovaniemiju, kjer smo srečale tudi pravega Božička ter simbolično prečkale arktični krog. Doživele smo vožnjo s haskiji, ki so z izjemno energijo drveli po zasneženi pokrajini, in s severnimi jeleni, ki so dostojanstveno stopali skozi tišino bele pokrajine.
Poseben pečat večerom je dajal severni sij. Ko se je nebo obarvalo v zelenih odtenkih in je aurora zaplesala nad nami, se je zdelo, kot da smo priče nečemu skoraj nadnaravnemu – tihemu, a mogočnemu spektaklu narave.
Obiskale smo tudi Arktikum, kjer smo poglobile razumevanje zgodovine Laponske in naravnih značilnosti arktičnega sveta, ter Korundi, umetnostni muzej, ki pomembno soustvarja kulturni utrip mesta.
Okušale smo tradicionalne finske jedi – lososa, nekatere pa so se opogumile tudi s pokušino severnega jelena.
Dnevi so minevali hitro. Polne novih spoznanj, vtisov in zgodb smo se vrnile v toplo domovino –iskreno hvaležne za izkušnjo, ki bo še dolgo ostala v našem spominu.
Klavdija Strniša
Ounasrinteen peroskoulu
V okviru programa Erasmus+ sem pet dni preživela na šoli Ounasrinteen peruskoulu v Rovaniemiju na Finskem. Opazovala sem pouk predvsem v prvi triadi, nekaj pa tudi v 4.–6. razredu. Na Finskem učitelj razrednega pouka poučuje učence od 1. do 6. razreda, kar pomeni, da učence spremlja precej dolgo in lahko z njimi vzpostavi zelo trden odnos.
Posebnost šolskega dne je tudi šolska prehrana. Vsi učenci imajo organizirano kosilo (lunch), ki je topel obrok. V šoli imajo razdelilnico hrane, postreženo pa je v obliki bifeja, kjer si učenci sami naložijo jedi na krožnik. Tak način spodbuja samostojnost in odgovornost.
Organizacija pouka je nekoliko drugačna kot pri nas. Učenci v 1. in 2. razredu imajo dnevno le tri učne ure, starejši pa več. Posamezna ura lahko traja 60, 90 ali celo 120 minut. Med vsemi urami je 15-minutni odmor, v katerem morajo vsi učenci ven na prosto – ne glede na vreme. Izjema so le devetošolci, ki imajo več učenja in priprav, zato lahko kdaj ostanejo v šoli.
V tem času so z učenci zunaj dežurni učitelji, ostali pa se lahko pripravljajo na pouk, v zbornici poklepetajo s sodelavci ali pa enostavno uživajo v tišini, ki že tako spremlja šolo, njene hodnike in učilnice. Z mojega vidika je to res dragocen čas – po učni uri pomeni sprostitev, umiritev in priložnost za samoregulacijo.
Učitelji so na Finskem zelo cenjeni in spoštovani – tako s strani staršev kot tudi širše skupnosti in države. Zanimiv je tudi način priprave kurikuluma. Osnovne smernice določi ministrstvo, nato pa se po posameznih okrožjih in krajih skupine učiteljev skupaj usedejo ter oblikujejo cilje učnega načrta.
Pri hospitacijah me je presenetila tudi količina frontalnega pouka. V 60-minutni učni uri to pogosto pomeni približno polovico časa. Po razlagi učitelji pogosto posežejo po tabličnih računalnikih, s katerimi učenci iščejo dodatne informacije ali samostojno rešujejo naloge. Pri uri angleščine so na primer vadili izgovorjavo in branje tako, da so si poiskali miren kotiček v šoli, izbrali besedilo iz učbenika, ga prebrali in se ob tem posneli. Posnetek so nato naložili v skupno mapo, kjer ga je učitelj kasneje pregledal.
Veliko učnih ur poteka tudi na prostem. Na šoli imajo poseben predmet Nature School. En učitelj ga izvaja za več razredov in pripravlja različne aktivnosti v naravi, ki so povezane z učno snovjo. S prvošolci smo se tako odpravili na pravo malo dogodivščino na bližnji hrib Ounasvaara, po »divji poti«. Na vrhu smo opazovali ptice, učitelj pa jim je že prej pripravil naloge. Prvošolci so bili, kot se za prvošolce spodobi, precej razposajeni, mi pa smo ob tem uživali še v visokem, neshojenem snegu, ki je pokrival celotno pokrajino.
Zelo zanimiv se mi je zdel tudi pripravljalni razred za učence tujce. Učenci, ki se priselijo na Finsko, prvo leto obiskujejo tak razred, kjer se intenzivno učijo finščine in se postopoma vključujejo v finski šolski sistem. To je njihov način, da učenci postanejo bolj samozavestni in pripravljeni slediti pouku v rednih razredih.
Navdušila me je tudi velika količina predmetov za razvoj ročnih spretnosti. Učenci se učijo kvačkanja, pletenja, šivanja (tudi s šivalnim strojem), samostojnega krojenja, poleg tega pa imajo še metalurško, elektrotehniško in mizarsko delavnico ter dve klasični tehniški učilnici. Res navdušujoče.
Posebej me je navdušila tudi skrb za dobro počutje učiteljev. Na šoli enkrat mesečno organizirajo wellbeing delavnice za zaposlene – skupaj desetkrat na leto. Udeležba je sicer prostovoljna, vendar je pričakovano, da se učitelji vsaj štirikrat letno takšnega srečanja udeležijo. S sodelavko Karmen sva se udeležili delavnice joge in zvočne terapije, ki je potekala v šolski telovadnici. Pred tem so imeli učitelji tudi predstavitev novosti v lokalni knjižnici.
Popoldneve smo preživljale z raziskovanjem finske oziroma laponske kulture, pa tudi z deljenjem izkušenj, videnega in spoznanj ter pogovorom o dobrih praksah, ki bi jih lahko prenesle tudi v naše šolsko okolje.
Iza Javornik
V okviru Erasmus +, smo se učiteljice odpravile na Laponsko. Na začetku nas je nekoliko skrbelo, kako bomo prenašale zelo nizke temperature, a smo se po nekaj dneh navadile tudi na –23 °C. Nekatere smo se celo opogumile in se kljub mrazu odpravile na tek na smučeh ter na daljši sprehod po zasneženi pokrajini.
Finski šolski sistem nas je navdušil. Učilnice so prostorne, sodobno opremljene, veliko poudarka pa namenjajo tudi učenju na prostem. Še posebej nas je presenetila samostojnost učencev ter njihova spretnost pri tehničnih opravilih, z veliko samozavestjo so se lotili tudi žaganja in drugih praktičnih nalog.
Seveda smo preizkusile tudi njihove tradicionalne jedi. Nad nekaterimi smo bile navdušene, na druge pa bi se morale še nekoliko navaditi. Ob vseh obveznostih smo si privoščile tudi nekaj časa za sprostitev in uživanje v edinstvenem laponskem vzdušju.
Prepričale smo se, da je Laponska res čudovita. Tudi v februarju še vedno spominja na pravi božični čas, kar pa sploh ni presenetljivo, navsezadnje tam domuje Božiček.
Karmen Lazić
Rantavitikkan peroskoulu
Pet dni job shadowinga na Rantavitika School v Rovaniemiju na Finskem je bilo zanimiva izkušnja. Opazovala sem pouk likovne umetnosti od 4. do 9. razreda, delo v okviru DSP ter pouk finščine za tujce. Navdušila me je res dobra materialna opremljenost šole, ki učencem omogoča kakovostno in ustvarjalno delo.
Posebej je izstopala velika prisotnost dodatnih učiteljev in strokovnih delavcev pri pouku ter majhne učne skupine, kar pomembno prispeva k podpori učencem s posebnimi potrebami in nudi več individualne pozornosti ostalim. Šolska dinamika je bila tiha in umirjena, vzdušje pa spodbudno ter varno. Učitelji izkazujejo veliko fleksibilnosti, prijaznosti in dostopnosti, kar ustvarja občutek zaupanja in medsebojnega spoštovanja.
Diana Šercer Stojanović
Finska, dežela tisočerih jezer. Tudi šola, Rantavitikan Peruskoulu, ki sem jo teden dni obiskovala z Diano, stoji ob jezeru. To je šola, ki je bolj namenjena vizualni umetnosti. Večinoma časa sva bile prisotni pri pouku likovne umetnosti, pouku finščine za tujce in dodatni strokovni pomoči. Prvi vtis, ki sem ga dobila med opazovanjem pouka, je neverjetna umirjenost učiteljev. V celem tednu ni bilo nobene burne reakcije na klepetanje učencev ali na kako drugo njihovo motenje.
Nekoliko pa me je presenetil njihov okus za hrano. Jedo namreč kombinacije, ki nam niso toliko poznane, če ne drugega, radi ob kosilu pijejo mleko ali pa kislo mleko.
Seveda sem obiskala tudi tamkajšnjo tajnico, s katero sva se hitro strinjale, da dela tajnicam res ne zmanjka.
Nataša Semlak
