Po govorilnih urah smo na šoli organizirali predavanje za starše. Predavala je Tanja Povšič, vodja podporno izobraževalnega centra Modra postaja pri ZPMS-ju. Predavanje z naslovom ŽIVETI Z OTROKOM IN NE ZA OTROKA je bilo zelo zanimivo in podprto z veliko primeri. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj utrinkov s predavanja, ki so nastali spontano ob poslušanju predavanja:
T. Povšič: Živeti z otrokom, ne za otroka
Lastnosti, veščine, znanja, ki jih mora imeti otrok (starši naj določijo, kaj si želijo za svojega otroka). Pomisli, katera tvoja vedenja jih spodbudijo.
Starši delajo temelje, strukturo, okvirje, znotraj katerih bivajo. Živim znotraj vrednot, ki so pomembne meni. Z otrokom to ostane enako, mogoče se samo kaj doda.
Otroci so hvaležni. Poišči, za katere stvari so hvaležni tvoji. Otroci do devetega leta ne postavljajo podvprašanj za dejanja svojih staršev.
»Ko otroci ne sodelujejo več, je to bodisi zato, ker so predolgo sodelovali, ali pa zato, ker je ranjena njihova integriteta. Nikoli zato, ker ne bi želeli sodelovati! – J. Juul
Pričakovanja do otrok morajo iti iz srca, ne iz glave. Za vsakim otrokom, ki verjame vase, je stala oseba, ki je verjela vanj. Otrok se ene izmed prvih besed nauči besede »sam«, kar verjetno pomeni, da si želi znati.
Komunikacija je samo orodje, s katerim podkrepimo svoja dejanja in ubesedimo svoje odločitve.
Starši niso zato, da bi popravljali slabe izkušnje (ker s tem povedo, da ne verjamejo, da je otrok zmožen zdržati slabo izkušnjo) – Primer: otrok ni povabljen na rojstnodnevno zabavo. Starši naj ne poskušajo rešiti situacije. Odrasla oseba mora naučiti otroka soočati se tudi s slabimi izkušnjami in regulirati svoja čustva. Vprašaj, kaj lahko storiš, da ga podpreš. Vidimo, razumemo, dajemo strategije.
Če smo videni, slišani, cenjeni, imamo kontrolo, smo zadovoljni – takrat si želimo biti boljši in damo 100-odstotno vse od sebe.
Nega, skrb in vzgoja otroka je naloga staršev, zato si starši in otroci nikoli niso enakopravni, temveč se morajo truditi, da bi bili enakovredni. Starši morajo postavljati zahteve. Morajo vedeti, kaj in zakaj zahtevajo. Vsaka zahteva, ki je iz zlorabe moči, ni učeč prostor za otroka. Pri zahtevah morajo biti starši vztrajni in dosledni.
»A vidiš, kaj si naredil, zdaj smo se vsi skregali zaradi tebe,« Tega starši nikoli ne smejo očitati svojemu otroku.
Ko so otroci dojenčki, se na njihova vedenja starši odzivajo radovedno (zanima jih, a je lačen, pokakan, črviči ga, zobki ….). Ugotavljajo, kaj otroku je. Ko odraste, nehajo. Otroci začno izražati želje (npr. hočem nov telefon) in starši ne raziskujejo več. Lahko bi ga vprašali, zakaj oz. kaj se bo potem spremenilo. Potem bi ugotovili, da so želje v resnici nastale zaradi potrebe.
Želje se spreminjajo in so individualne, starši se sami se odločijo, ali bodo željo izpolnili. Ne izpolnjujemo želja zavoljo manipulacije.
Otroci ne pridejo s situacijskimi težavami, ampak s težavo, ki jo posledica nosi.
Pravila in struktura = jasnost, varnost in postavljanje meja (pravil, pogojev, dogovorov). Osebne meje omogočajo bolj zdrave odnose, ne sodijo, ne napadajo, ne nadzirajo, ne žalijo, spodbujajo druge, da prevzemajo odgovornost za svoje vedenje, spodbujajo sodelovanje. Meje, ki ne delujejo, so neosebne, nejasne, nekonkretne, postavljene iz občutka lastne nemoči, negotovosti, nezmožnosti kontroliranja lastnih čustev. Spoštovanje lastnih meja je prvi pogoj, da jih spoštujejo drugi.
Kar izpostavljaš, raste. Kar gradiš, raste. Bodite tudi vi radovedni do svojih otrok. Če kritiziramo, ne kritizirajmo osebe, temveč dejanje. Ne etiketirajmo otrok.
