V tednu pred prvomajskimi počitnicami sem se udeležila strukturiranega tečaja v okviru Erasmus + z naslovom Dramske tehnike za razvoj izražanja, komunikacije in socialnih veščin za vse učence, ki je potekal v Lizboni. Tečaj je povezal dvanajst udeleženk iz sedmih držav (poleg Slovenije): Finske, Francije, Hrvaške, Srbije, Cipra in Estonije, ki delamo v raznovrstnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah; od osnovnih šol in muzejev pa do šol s posebnimi programi vzgoje in izobraževanja.
Petdnevni tečaj z dodatnim dnevom za ogled kulturnih in naravnih znamenitosti Lizbone ter njene okolice je obsegal različna tematska podpodročja dramskih tehnik. Uvodni dan je bil namenjen predvsem predstavitvam udeleženk in spoznavanju. Ob predstavitvah različnih šol iz različnih držav smo se povezovale v podobnostih in se čudile ali navduševale nad razlikami v naših vzgojno-izobraževalnih sistemih. Spoznale smo, da dramske tehnike za razliko od gledaliških iger predstavljajo širši nabor dejavnosti, ki so osredotočene predvsem na proces raziskovanja, ustvarjanja in učenja, končni rezultat ali izdelek pa je le posrednega pomena. V tem se bistveno razlikujejo od običajnega vzgojno-izobraževalnega ali šolskega procesa, ki je pogosto naravnan na izdelek ali rezultat. Poleg dramskih tehnik smo se spoznale še z nekaterimi elementi in pristopi iz glasbene terapije. Sreda je bila namenjena obisku čudovitega muzeja lutk v Lizboni. Raznolike skupine lutk in njihova povezanost s kulturo, v kateri so nastajale, so nam dale mnoge ideje za lastne lutke, ki smo jih ustvarjale v drugem delu dneva. Za piko na i pa smo pripravile še scenarij in se z dobro mero improvizacije tudi predstavile v obliki kratkega skeča. Konec tedna smo izkoristile za obilo skupinskega dela, saj smo se v četrtek podale na lov za zakladom in preizkušale svojo lastno ustvarjalnost. Zadnji dan izobraževanja pa smo preživele kar na eni od bližnjih plaž. Tam smo se poslovile, prejele certifikate o udeležbi in si podelile objeme v slovo.
Lizbona je kulturno zelo bogato mesto, ki je prava paša za oči na vsakem koraku. Neštete ozke ulice polnijo domačinke in domačini, ki v majhnih špecerijah/lokalih pijejo kavo in glasno razpravljajo o mnogočem. V soboto so si domačini ob pozdravu vzklikali: »Fascismo nunca mais!«, ker so tisti dan praznovali padec avtoritarnega režima Estado Novo (Nova država) leta 1974. Dan je poimenovan po cvetlicah, ki so simbol tudi naše kulturne dediščine – nageljnih (nageljnova revolucija). Z domačini sem dalj časa postala na glavnih trgih in se pridružila ogledu različnih improviziranih predstav in koncertov, ki so spontano vznikali po različnih delih trga. Da bi pa še bolje spoznala ta del evropske zgodovine, sem se namenila tudi v Narodni muzej upora in svobode (Museu Nacional Resistencia e Liberdade), umeščen v nekdanji zapor. Isti dan sem bila tudi del poglobljene turistične ture, kjer nam je vodič Rui, ki prihaja iz Mozambika, nekdanje portugalske kolonije, razkril različne vidike trgovine z ljudmi – suženjstva in njegovih posledic, ki so prisotne še danes. Ali ste vedeli, da beseda »slave« (suženj) izhaja iz besede Slav (Slovan)? Poimenovanje sega v čas rimskega imperija, ko je bilo največ rimskih sužnjev ravno Slovanov. Ogledala sem si tudi največji akvarij na evropskih tleh – Oceanarium Lisboa – in se prvič v življenju tudi zazrla v ocean, ki me je presunil do srčike moje biti. Valovi neizprosno butajo ob skale in jim pričajo o mogočnosti oceana. Obiskala sem tudi najbolj zahodno točko Evrope, t. j. rt Roca (Cabo da Roca), ki se je na tisti dan kopal v soncu in neštetih cvetlicah, ki so posuvale njegova pobočja.
Z napolnjeno dušo in neštetimi idejami sem se vrnila med svoje učenke in učence.
Helena Ambrožič
