Zadnje jutro v naši šoli v naravi se je začelo nekoliko drugače. Čakal nas je velik izziv, pospravljanje sob in pakiranje kovčkov. Za večino je bila to verjetno najtežja naloga tedna. Iskali smo nogavice, majice, copate in še kakšno pozabljeno malenkost. Nekatere stvari so našle svoje mesto v kovčkih, za nekatere pa se iskanje očitno nadaljuje še naprej …
Ko so bili kovčki vsaj približno pripravljeni na pot, nas je čakala še ena zabavna učna ura. Tokrat smo svoje dogodivščine zapisali v potovalni dnevnik in tako ujeli trenutke, ki jih bomo lahko še dolgo nosili s seboj.
Pred odhodom smo se razveselili še ene športne ure. In prav tam se je še enkrat pokazalo, da smo res prava športnageneracija. To smo dokazali tudi ob podelitvi plavalnih priznanj, ko smo s ponosom pokazali, koliko smo se v teh dneh naučili in kako zelo vztrajni smo bili.
Nato je prišel čas za naše zadnje kosilo in sladoled v šoli v naravi. Po vseh skupnih doživetjih, smehu, plavanju, učenju in večernih dogodivščinah je bilo slovo nekoliko težko. Še zadnjič smo pogledali proti morju, pomahali Poreču v slovo in se odpravili proti domu.
V kovčkih smo odpeljali svoje stvari, v glavah nova znanja, v srcih pa nekaj veliko večjega – spomine na dni, ki jih ne bomo kar tako pozabili.
Dragi starši, vi pa kar pripravite pralne stroje! Ko se bomo vrnili s kovčki, se bo za vas šele začela nova dogodivščina, razpakiranje, iskanje kakšne izgubljene nogavice, pregled morskih zakladov in seveda gora mokrega perila, ki bo dokazovala, kako lepo smo se imeli.
Poreč, hvala za vse morske dogodivščine, nasmehe, sončne žarke, dežne kapljice, nova prijateljstva in nešteto lepih trenutkov. Naša pravljica se tukaj končuje, a najlepše zgodbe ostanejo z nami še dolgo po tem, ko zapremo zadnjo stran.
Pozdravljajo vas vaši Jakci.
